Ne dolgo od tega sem bila največji kozolec v eni od Primorskih
vasi.Predstavljal sem mogočnost ter bil ponos svojih gospodarjev.Ker se časi spreminjajo,pa tudi demografija je naredila svoje sem postal star in betežen in celo nevaren za svojo okolico.Še nekaj dni bom tak, potem me bodo zravnali v zemljo in za vedno bom odšel.
Tako je z našo kulturno dediščino na podeželju,ki jo je z dneva v dan vse manj.Tisto kar so gradili naši predniki ostaja samo še redek spomin posameznih zanesenjakov,ki sem ter tja uspejo kaj zabeležit in bo ostalo za spomin za vse večne čase.
Tako zelo resnična in žalostna zgodba o nekoč lepem, prelepem kozolcu.
OdgovoriIzbrišiLepo napisano. Vse je drugače, kot je nekoč bilo-odšli bodo kozolci, kot tudi druge vredne stvari naše kulturne entnografske dediščine.Ostali bodo spomini na našo mladost, morda fotografije, ki bodo govorile, kako je nekoč bilo.
OdgovoriIzbrišiOstale bodo samo fotografije v spomin kako nekoč lepo je bilo.
OdgovoriIzbrišiEmil.
Čudovito napisano.Žal je takšnih kozolcev danes precej.Ostale pa bodo fotografije,ene z lepimi kozolci,ene pa s takšnimi kot so te.
OdgovoriIzbrišiSlike so zelo lepe...
Ako triba novaca za obnovu samo se javi . . .
OdgovoriIzbrišisrce mi se para sta se nevodi briga o staroj bastini . . . sramota !