ponedeljek, 26. april 2010

DAN ODPRTIH BORJAČEV.

Čeprav sem že večkrat bil v prijazni kraški vasici Pliskavici sem se tokrat prvič udeležil te zanimive prireditve.Ta dan Pliskovljani pometejo svoje borjače in obesijo drenove metle na portone in na stežaj odprejo svoja vrata obiskovalcem.Predtavijo življenje Krašovca ter njihova obrtniška znanja in izdelke ter na pokušino ponudijo domače vino.
Vstopnica je stala 10 evrov in je služila za obisk domačij in degustacijski kozarček.Vodeni ogled vasi se začne v mladinskem hotelu.
Pri Slamčevih v mladinskem hotelu je bila lepa in prijetna razstava ročnih izdelkov.
Značilni kraški prton.
Šterna(zbiralnik vode)

7 komentarjev:

  1. Lepo si zadevo prikazal. Kratko, jedrnato in zelo zanimivo.

    OdgovoriIzbriši
  2. Zelo lepo in pohvalno.

    Moj poklon Krasu s pesmijo

    KAMNITI SVET KRASA

    Sredi zelenega morja
    se je raztrosil dan,
    ki vabi na ples darov.

    Cvetje brsti po svojih sledeh
    in igre barv mu dajejo popolnost
    globoke magične svetlobe.

    Zlog za zlogom je sonce
    sprejemalo sijoče besede vase
    in poduhovljeno svetilo v širjave,
    vpletalo in razpletalo globoki glas
    vetra in ga vtiralo v zibajoče
    vrhove mladih borov.

    Silna moč prežema spomin,
    ki kakor kretnja iz sebe zaniha
    gugalnico davnega časa
    v lučeh, ki brlijo zanj
    in nesmrtna vlaka njene igre
    v vetru sanjajo izgubljene barve.

    V vonju jesenskega cvetja
    pod tuniko rdečega ruja spijo besede
    v igrah puha na koži prsti rožnate barve.

    Tu zvenijo viharji borovega gozda
    in dražljaji, ki obujajo v sluhu slo,
    ki hoče izpovedati slišane glasove,
    rešene teže in stisk iz notranjosti
    zelenega vala, ki nosi razrešitev v sebi.

    Dvignjeni obraz v kamnitem svetu Krasa
    oživljen v glasu, kretnjah in igrah besede
    riše hvalnico soncu, ki znova vzhaja
    v krožečih ritmih z neutrudno popolnostjo
    in doseže skrivnost v pomirjajoči svetlobi
    večera, ki jo trga z neba, da ne bi potonilo.

    Iz pesniške zbirke "Gorečka", 2007, ki sem jo posvetila Krašovki, dramski igralki Emi Starc (1901-1967)

    www.tatjana-malec.si

    OdgovoriIzbriši
  3. Zanimiva vasica , s tvojim opisom pa si nam naredil kar malce skomin . Bi bilo fino naslednjič priti na obisk . Mi je pa zelo zanimiv tudi izraz "borjač" - iz besedila sklepam , da to pomeni dvorišče - ali je to kaj drugega ?

    OdgovoriIzbriši
  4. Iskrena zahvala vsem,ki vam je moj blog všeč

    OdgovoriIzbriši
  5. Prav posebno se zahvaljujem Tatjani Malec,ki je dodala svojo del iz pesniške zbirke Gorečka.Tatjana zelo sem vesel,da ti se zdi moj blog zanimiv.Lep pozdrav ter obilo pesniškega navdiha.Čao.

    OdgovoriIzbriši
  6. Sem vesela, da sem vas razveselila s poezijo o Krasu. Naj vas vzradosti še pesem

    MIMOHOD RDEČEGA

    Gledam na neskončni mimohod rdečega,
    ki ostaja zvest barvi kraške zemlje,
    to neskončno valovanje in pretakanje
    sokov sonca skoz kaplje ljubezni
    v jagodah teranove trte, poseljene po
    brajdah in borjačih z latniki pred hišami.

    Občudujem to jesensko vdajanje nasladi
    z nerazložljivo slo, da so korenine prerasle
    kamen noči v sončno luč jutra.
    Koliko nerazložljive upornosti
    se bojuje znotraj po vrtačah,
    koliko lepotnega ugodja in nevsiljivosti
    je v kraških rožah, ki se prebijajo
    skoz kamenje in skalni svet v iskanju luči.

    Koliko vmesnih postankov je v rasti borov,
    hrastov, brinja in ruja. Med brezštevilnimi
    majhnimi cvetlicami se bohoti sredi
    sončnega dneva raznovrstna barvna raznolikost
    in dišeča odprtost cvetnih čašic in prašnikov.
    Koliko premišljene darežljivosti premore ponuditi
    kamniti svet v roži, ki daje čebeli med.

    Na slehernem koraku je prepričljivo potrjena
    ljubezen in malo privzdignjene trte v pergolo
    pojejo hvalnico in obžarjajo z zračno zeleno
    svetlobo prijateljske pomenke kraških ljudi.

    Med šelestenjem vej ob popoldanskih sapah
    opojno omamljajo dišave belega žepka.
    Vse nebesno ozračje je vdano dišeči rožnati
    barvi gorečk, ki tkejo zgodbe o ljubeznih
    na gankih, kjer bivajo sončni ljudje.
    Vse velikodušno raste navskrižno, poševno
    in vzravnano pod sončni zenit, vse dohiteva
    plodove, ki jih nosi narava v sebi.

    Iz pesniške zbirke Gorečka, 2007, posvečene dramski igralki Emi Starc, rojakinji Krasa.

    OdgovoriIzbriši
  7. Iskrena zahvala,da si se odločila za objavo prelepe pesmi,ki zelo polepša moj blog.

    OdgovoriIzbriši